Balneoklimatoterapija spada med najstarejše medicinske panoge, a je šele na polovici 19. stoletja postavljena na znanstvene osnove. Kljub številnim empirijskim konstatacijam in znanstveno preverjenim podatkom o medicinski vrednosti balneoklimatoterapije, je le-ta še vedno na neki način diskreditirano področje sodobne medicine.

To se lahko pripiše slabi zgodovinski dediščini arhaične medicine, kakor tudi temu da zdravniki, ki se ne ukvarjajo s to domeno, niso seznanjeni s sedanjimi koncepcijami balneoklimatoterapije. To področje se razvija v korak z ostalimi področji medicine, danes pa se izvajajo tudi eksaktna preučevanja bioloških učinkov zunanjega okolja. V bistvu balneoklimatoterapija je dobila mesto terapijske panoge, v kateri se več dejavnikov zunanjega okolja uporablja z ostalimi metodami in postopki zdravljenja. Osnovna sodobna načela balneoklimatoterapije so:

· Celoten medicinski tretma, vključujoč z naravnimi sredstvi.

· Zdravljenje izvajati strokovno, na nivoju specijalističnega.

· Naravne dejavnike uporabljati aktivno in dozirano.

· Bolnika tretirati kompleksno, ne samo bolezen temveč celotno osebnost kot psihofizično celoto.

To je področje velikih možnosti v prevenci, kurativi in rehabilitaciji in mora biti most med bolničnim zdravljenjem in ponovne vkjučitve pacienta v družbeno življenje. Ne glede na vse večjo vlogo v rehabilitaciji, sodobni balneoklimatoterapiji pripada vedno večje mesto tudi v preventivni medicini, kar je svetovni trend v medicini na splošno. Vedno večje je število ljudi izmučenih z delom in načinom življenja, ki jim je potreben mir z določenim nivojem medicinskega tretmaja, kakor tudi rekreacija v ugodnih klimatskih pogojih.

Govorili smo že o tem, da so ljudje v starih časih opazili zdravilnost termomineralnih virov v Gornji Trepči in da so prvi strokovnjaki, ki so raziskovali kemične lastnosti vode, dali svoje mnenje o njeni zdravilnosti. Večinoma se je le-ta nanašala na revmatske bolezni, tako da je tudi prva analiza Inštituta za fizikalno medicino in rehabilitacijo iz l. 1970 potrdila, da se te vode lahko uporabljajo za zdravljenje:

1. Vnetni revmatizem

· Revmatoidni artritis

· Spondiloartropatije

2. Degenerativni revmatizem

· Artroze in spondilartroze

3.Ekstraartikularni revmatizem

· Miofibrozitis

· Tendinitis

Toda, z razvojem zdravstvene službe v zdravilišču, s povečanjem števila obiskovalcev in z izkušnjami tako enih kot drugih, se je ugotovilo, da so indikacije širše, kar so potrdile tudi raziskave znamenitih strokovnjakov s tega področja (balneologije).

Kot je že omenjeno, je dr Svetislav Zarić spremljal paciente, ki so odhajali v Trepčo na zdravljenje. Kasneje, na koncu šestdesetih in v sedemdesetih letih, so v toplicah delali zdravniki iz Čačka: dr M.Ratković, dr K.Petković, dr G.Lukačević, dr T.Jovančević, dr B.Antonijević. Njihove izkušnje v zdravljenju pacientov so pripomogle razširitvi indikacij za zdravljenje.

Danes so indikacije za zdravljenje v Atomski banji razdeljene v šest skupin.

I REVMATSKE BOLEZNI

1.Kronični inflamatorni revmatizem

· Revmatoidni artritis

· Spondiloartropatije

2.Degenerativni revmatizem

· Artroze

· Spondiloze, diskopatije

3.Ekstraartikularni revmatizem

· Mioziti

· Fibroziti

· Panikuliti

4.Metabolične bolezni sklepov

· Giht

II BOLEZNI ŽIVČNEGA SISTEMA

1.Centralnega živčnega sistema

· Multipla skleroza

· Stanja po transverznem mielitisu in encefalomielitisu

· Adhezivni spinalni arahnitis

· Posttravmatske mielopatije

· Hemiplegije in hemipareze

· Insuficienca vazorum cerebri

· Cerebralna paraliza

2. Obkrajnega živčnega sistema

· Mononeuritisi in polineuritisi

· Travmatska poškodbe živcev

III BOLEZNI PREBAVNIH ORGANOV

· Ulcus ventriculi in ulkus duodeni

· Kronični gastritis in kronični enteritis

· Colon iritabile

IV BOLEZNI PERIFERNEGA KRVNEGA OBTOKA

· Arteritisi

· Varikozni sindromi

· Limfni edemi

SCLEROSIS MULTIPLEX

Multipla skleroza je progresivna bolezen, za katero sta značilna tvorba plakov in demielinizacija možganov in hrbteničnega mozga. Bolezen spremljajo pogoste remisije in eksacerbacije. V osnovi je to avtoimuna bolezen, na njen nastanek pa vplivajo tako genetski kakor tudi klimatski dejavniki. Prevalenca od ekvatorja proti severu raste. Pri večini pacientov se bolezen začne postopoma (60%), medtem ko se pri ostalih pojavi naglo. Prvi simptomi so običajno parastezije, zatem pa spastična slabost mišic in motnja globoke senzibilitete. Pri nekaterih se bolezen začne z retrobulbarnim nevritisom. Kasneje se javijo dvoslike, nistagmus, vrtoglavica, intencijski tremor, nerazločen govor, cerebralna ataksija. Motnje uriniranja, delna retenca urina ali občasna inkontinenca se pri nekaterih pacijenih kažejo od začetka bolezni, pri drugih pa šele v kasnejših fazah. Psihične motnje so običajno karakteristične za kasnejšne faze bolezni. Diagnoza se danes postavlja hitro, po opravljeni magnetni resonanci. Toda, terapija ni napredovala tako hitro kot diagnostika. Zdravljenje s kortikosteroidi, imunosupresivi, interferonom in mnogimi drugimi zdravili do danes ni dalo želenih rezultatov. Pomemben del zdravljenja teh pacientov predstavljata fizikalna terapija in rehabilitacija.

V parku, pred stacionarjem zdravilišča, se nahaja skala na kateri piše: Tu počiva Sclerosis multiplex, A.V. učitelj iz Kragujevca. Mnogim, nepoučenim, se to zdi čudno, ampak tisočerim, ki so zboleli za to boleznijo, vsem, ki so po zdravljenu v teh toplicah, odvrgli svoje palice, bergle, invalidske vozičke, sta ta kamen in napis na njem simbol zmage in novega življenja. Za njih je Trepča up, za njih je Trepča sončni žarek v nenapovedani temi, ona je za njih drugi dom.

Že desetletja, od konca šestdesetih let, tisti, ki so zboleli za to boleznijo prihajajo v Trepčo. To je edino mesto na planetu, kjer je zdravljenje multiple skleroze tako uspešno. Tukaj so bili pacienti iz celega sveta in ravno zahvaljujoč njim se je za Trepčo slišalo daleč izven meja Srbije.

REVMATSKE BOLEZNI

Veliko število bolezni se lahko uvrsti v to skupino obolenj, najpogosteje pa se delijo v tri podkupine:

- vnetne ,

- degenerativne,

- izven sklepni revmatizem.

Smrtnost bolezni lokomotornega aparata je nizka, zahteva pa dolgotrajen bolniški dopust in povzroča precejšnjo invalidnost. Primarna prevenca ni možna, zato pa zgodnje otkrivanje bolezni, adekvatno zdravljenje in rehabilitacija omogočajo daljše vzdrževanje sposobnosti za delo i zmanjšano invalidnost. Namen rehabilitacijskega tretmaja je, da se obdrži ali pa vrne gibčnost sklepom in hrbtenici, kakor tudi da se obdrži ali vrne mišična moč.

Fizični tretma tej skupini bolnikov, v veliki meri, lajša težave in omogoča boljšo kvaliteto življenja in dela, še veliko let po pojavu bolezni.